Minila so z vrtoglavo naglico nova tri leta; švedski rock velikani Europe so jih zlahka vpeli v prejšnjih trideset in samozavestno zagrizli v snemanje svojega novega, že desetega albuma. Pred nekaj tedni je pod imenom War of Kings ugledal luč sveta in nam na obraze izrisal poteze presenečenja in nato navdušenja. Album, kakršnega so si po svojih besedah od nekdaj želeli posneti in ki daje vtis, da ni bil posnet leta 2014, pač pa v poznih 70- ih, v dobi njihovih največjih idolov Deep Purple, Thin Lizzy in UFO! Retro zvok, ustvarjen s pomočjo starodobnih mikrofonov, kitar Fender Stratocaster in klaviatur mellotron je osupljivo pristen; kljub vsemu temu so pesmi sveže in melodični refreni polni naboja, kar dela album več kot tipičen za to izjemno skandinavsko skupino.
Na albumu War of kings lahko pesem po svojem okusu najde prav vsak; njihov spekter se razteza od temačnosti nordijske sage v naslovni pesmi "War of kings" preko igrivosti, še vedno prisotne v nalezljivo poskočni "Days of rock and roll", zaskrbljenosti nad prihodnostjo sveta v "California 405" in "Second Day", žalosti minevanja v prečudoviti "Angels (With broken hearts)" do brezmejne nežnosti, ujete v "Praise You" in "Vasastan".
Prav zadnji dve omenjeni sta ponesli slavo "čarobnega dotika" kitarista Johna Noruma globoko v srca vseh "starih" občudovalcev Europe; tako nežno in neposredno njegova kitara ni zvenela še na nobenem albumu doslej! Zdi se, kot da je tokrat do konca odprl svojo dušo - pevec Joey Tempest pa se je tokrat po drugi strani osredotočil na kvaliteto vokala, njegovo dosledno kontrolo in je za spremembo del melodike v refrenih prepustil klaviaturam Mica Michaellija in Norumovi kitari. Fanta sta tokrat pokazala pravo razmerje svojih energij; prav zato se mi War of Kings zdi eden najiskrenejših albumov do zdaj.
Nakup albuma priporočam toplo in iz vsega srca; edino z njim bo vaša zbirka popolna in epske vrednosti!
Ocena: 9,5 -10
